El Calafate, mestece na jugu Argentine z okrog 7 tisoč prebivalci, je izhodišče za izlet do čudovitega, 80 kilometrov oddaljenega ledenika Perito Moreno. Gre za argentinski del Patagonije, prepolne zaščitenih naravnih prelesti. Tam globoko na jugu južnoameriške celine, kjer je že slutiti pridih bližnje ledene Anarktike, prevladuje element voda. To najdemo bodisi v rečni, bodisi v jezerski pojavni obliki, pa seveda kot meglo, dež, sneg in led. Smo na območju planeta Zemlja, ki seže nekako do 50. južnega vzporednika in čez. Tamkajšnje podnebje je ostro tudi poleti, ko je pri nas zima. Najprimernejši čas za obisk je februar, ko je noči tam le za vzorec, kar sem s prijatelji tudi storil. A celo južno poletje vas v tistih geografskih širinah lahko preseneti s kakšno snežinko, hladni veter, ki vleče od juga, od Antarktike, pa je tako vsakdanji pojav. Zato velja s seboj imeti primerna oblačila in obutev. Sicer pa: mestece El Calafate je ime dobilo po grmu kalafate (Berberis buxifolia), močno razširjenem v južni Patagoniji. Ponaša se z užitnimi in zdravilnimi modro-črnimi jagodnimi plodovi, ki prijajo tudi kot marmalada.
Pod zaščito Unesca
Perito Moreno leži v nacionalnem parku Los Glaciares (Ledeniki), ustanovljenem
že leta 1937, in je med številnimi tamkajšnjimi ledeniki - tudi onkraj meje s Čilom - gotovo najbolj znan. Ta ledenik, ki je pod zaščito Unesca že od leta 1978, ima svoj zaključek v okrog 60 metrov visokem navpičnem ledenem „zidu", ki dobesedno zajezi enega od dveh rokavov Jezera Argentina (Lago Argentino), največjega v državi. Prelestno jezero, ki kar naprej spreminja svoje barve, v dolžino meri več kot 70 kilometrov, največja širina je 32 kilometrov, največja globina pa okrog 500 metrov.
Sam ledenik Perito Moreno oziroma njegov najbolj spodnji del leži na nadmorski višini 170 metrov. Ledeniški "tok" je dolg 35 km in širok do 4 km, debelina ledu pa v povprečju znaša 60 metrov. Ledenik naj bi nastal pred približno 30.000 leti, vmes pa je svoje razsežnosti - odvisno od toplejših ali hladnejših podnebnih razmer - seveda spreminjal. Prav na območju svojega „čela" se ledenik vseskozi po malem „kruši" v Jezero Argentina, občasno pa se dogajajo tudi silovitejši podori - približno na vsaka tri leta. Na pomolu Bajo de Las Sombras, kjer so speljane tudi razgledne lesene balkonske poti, da se obiskovalci lahko čimbolj približajo ledeniku. Tam se lahko vkrcate tudi na ladjico, ki vas bo popeljala ob samem čudovito oblikovanem ledeniškem čelu, dvigajočem se okrog 60 metrov nad gladino jezera. To je tam naokoli posuto z majhnimi ledenimi „gorami", torej manjšimi in večjimi kosi ledu, ki so se odkrušili od Perita Moreno. Seveda smo si ogled iz ladjice tudi sami privoščili.
Vršaci za plezalne ase, tudi naše
Naj še dodam, da se na severnem delu nacionalnega parka Los Glacieros, na argentinski strani južnih Andov, nahaja mogočen gorski masiv skupine Chalten, katerega osrediščenje je znameniti ošiljeni vrh Fitz Roy (3375 m), v bližini pa je še bolj znani Cerro Torre (3072 m). Te granitne gore, na katere vrhove zmorejo samo vrhunski alpinisti, so dodobra zaznamovale tudi prvenstvene smeri nekaterih najboljših slovenskih alpinistov, predvsem Frančka Kneza, Silva Kara in pokojnega Janeza Jegliča. Enega od teh vzponov je s kamero nepozabno ovekovečil tudi alpinist, okoljevarstvenik in filmski dokumentarist Matjaž Fistravec.
Naj za konec ponovim, da kljub hladni pokrajini „svet tam spodaj", na „koncu sveta" (Fin mundo), kot so mu pravili nekdanji raziskovalci na čelu z admiralom Fernandom Magelanom na čelu, vendarle ponuja obilje rastlinske in živalske pestrosti. Ne smete se začuditi, če vam bo pot tu-pa-tam prekrižal kak guanaco, ki sodi v družino lam, in vas bo visoko na nebu spremljal mogočni kondor - saj poznate tisto znamenito pesem „El condor pasa", ne?
Avtor: Prof. dr. Ludvik Trauner
